Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. januar 2020 ― Sodobno slovensko slikarstvo je po veliki zgodbi Emerika Bernarda, ki je dosegla vrhunec v osemdesetih in devetdesetih letih ter še traja, zašlo v krizo, osebnostno (saj so le redki avtorji ostali zvesti sebi in umetniškemu poslu) in splošno, generalno, zaradi »vdora« novih medijev v galerije. Te danes – navkljub ponovnemu odkritju slike in »klasične« umetniške podobe, v Ameriki, v Evropi – še vedno vztrajajo pri lokalnem kvazilikovnem pristopu in razstavah. Po svoje odločilna je bila pregledna postavitev del Živka Marušiča v Moderni galeriji pod naslovom Slika je mrtva, naj živi slika!, ki je nakazala njeno ponovno oživitev. In prav Marušič preseneča z vedno novo, prenovljeno umetniško močjo in kakovostjo ter je danes med vodilnimi slovenskimi in ne samo slovenskimi slikarji. Ob boku mu zdaj stojijo Dušan Kirbiš, Ivo Prančič, Marjan Gumilar ter neprekosljivi Marko Jakše s svojimi fantazmagoričnimi liki. V novem tisočletju pride do odkritja novega slikarstva, do ponovnega in prelomnega vračanja k sliki. Najprej z »zasanjanimi« platni in z odličnim, klasičnim poznavanjem metjeja Mitja Ficka, ki že odmeva tudi v tujini, in hipoma zatem slikarski čudež, čisto »tkanje« na podobah Joni Zakonjšek, ter slike Uroša Weinbergerja, ki združijo – kongenialno – računalniško in družbeno-eksistencialno ikonografijo v časovni točki nič, da končno, danes, vznikne val slikark, ki vračajo zaupanje v slikarsko sporočilo in umetniško spoznanje. Dandanes najbolj izstopajo Suzana Brborović, Ira Niero Marušič, Maruša Šuštar, Nika Zupančič ter številne druge, ki šele oblikujejo svoj slog v odkritja in iznajdbo nove slike. Razstava v Pilonovi galeriji torej predstavlja najmlajšo generacijo slovenskega slikarstva, ki že doživlja uspehe tudi v tujini, predvsem v Parizu (Nika Zupančič), v Nemčiji (Leipzig, Düsseldorf: Suzana Brborović), deloma tudi v bližnji Italiji (Ira Niero Marušič), za Marušo Šuštar pa lahko rečemo, da dela v "prepišnem" zatišju ateljeja, vedno nove in nove podobe, ki gleda

Finžgarjeva galerija, 19. januar 2020 ― "Hieronimus noster" – "Naš Hieronim". Takšen je bil programski naslov mednarodnega simpozija, ki sta ga od 23. do 26. oktobra pripravili Teološka in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti ob 1600 letnici smrti sv. Hieronima (347 – 419/20).  Hieronim ni samo "naš". Pripada vsemu človeštvu. Je eden izmed štirih zahodnih cerkvenih očetov, med nje prištevamo še škofa sv. Avguština (354-430) in sv. Ambroža (339-397) ter papeža sv. Gregorja Velikega (540-604), ki so utirali pot krščanstvu in teološki misli v tedanji svet in kulturo. Hieronimu pripada posebno mesto v preučevanju, prevajanju in razlagi Svetega pisma. Prispeval je svoj delež k spoznanju razodetja, kakor ga prinaša Sveto pismo, ki je s svoje strani njegovemu imenu zagotovilo spomin za vse čase in rodove. Hieronimovo razgibano življenje, strog in polemičen značaj sta bila hvaležen navdih za umetnike - slikarje in kiparje. Latinska ter v domače jezike prevedena svetopisemska besedila, polna sporočil in zgodb pa neizčrpen izziv za pisatelje, skladatelje in pedagoge. Ko v latinščini molimo Pater noster, Ave Maria, hvalnici Benedictus ali Magnificat se spomnimo, da nam je ta besedila zapustil sv. Hieronim. Lepo vabljeni na predavanje v prostorih Finžgarjeve galerije, v četrtek 23.01.2020 ob 19:30 uri. Vabljeni!